»Ko sem Malega princa dobil v roke, me je vsega prevzel. Vedel sem, kakšno dragocenost držim v rokah, in sem se bal, da bi mi jo ugrabila kaka druga založba. A se je zataknilo že pri glavnem uredniku.«

»Zgodba se nadaljuje v Ljubljani.«

»Popolnoma smo se odpovedali besedilu.«

»Mi smo sprejeli prekmurski knjižni jezik, še vedno imamo stare prekmurske molitvenike, napisane v podolinskem narečju. Razlike niso velike, ta etnična skupnost med Muro in Rabo je enotna.«

»Kljub navdušenju nad projektom me je zaskrbelo, kako tako klasično knjigo z nelinearno zgodbo predstaviti v manj kot uro dolgi plesni igri.«

»Spominjam se zelo stare zgodbe, ki jo bom malo predrugačil. Nekoč je bil deček, ki je odkril zaklad. A ta zaklad je bil preveč čudovit za otroške oči, ki ga niso znale doumeti, in za otroške roke, ki ga niso znale držati. Zato je bil otrok otožen.«

»Kar ni presenečenje. Tako lirične zgodbe ne more prevesti kar vsakdo.«

»Mali princ pa ni samo največkrat prevedena, ampak tudi najbolj brana knjiga na svetu...«

»Imamo cesarja Leopolda, v naslednjem prostoru je njegov otroški portret, imamo Rafaela Santija, renesančnega slikarja.«